FRANC MINAŘIK
farmacevt ter zgodovinar medicine in farmacije
(Smolnik, 9. jun. 1887 – Maribor, 9. jun. 1972)
Po prihodu v Maribor je bil med leti 1927 in 1949 lastnik in vodja Mestne lekarne pri orlu v Mariboru. Od leta 1955 je predaval zgodovino farmacije na farmacevtskem oddelku Prirodoslovno-matematične fakultete v Ljubljani od leta 1967 pa na Medicinski fakulteti. Bil je prvi temeljitejši zbiralec in proučevalec gradiva o zgodovini farmacije na Slovenskem. Zbral je večino gradiva za stalno lekarniško zbirko v Pokrajinskem muzeju Maribor. Napisal je 5 samostojnih publikacij, med katerimi so najpomembnejše Olimje. Historična lekarna v sliki in besedi (1955), Pohorske steklarne (1966) in Od staroslovanskega vraštva do sodobnega zdravila (1971). Bil je član mednarodnega društva za zgodovino farmacije v Baslu in mednarodne akademije za zgodovino farmacije v Haagu ter častni član Slovenskega zgodovinskega društva. Po njem se imenuje najvišje priznanje v farmaciji.
JOSIP PRIMOŽIČ - TOŠO
telovadec, slikar in scenograf
(Ljubljana, 7. feb. 1900 – Maribor, 18. avg. 1985)
Med leti 1923 in 1940 se je ukvarjal z gimnastiko ter bil ob Leonu Štuklju najuspešnejši telovadec predvojnega Sokola, saj je na olimpiadah (Pariz 1924, Amsterdam 1928 in Berlin 1936) in svetovnih prvenstvih (Lyon 1926, Luxemburg 1930, Praga 1938) osvojil 11 medalj. Njegov najuspešnejši olimpijski nastop je bil leta 1928 z osvojitvijo srebrne medalje na bradlji, največji uspeh pa na svetovnem prvenstvu leta 1930, ko je osvojil 4 zlate medalje. Kasneje je na mednarodnih gimnastičnih tekmovanjih sodeloval kot sodnik. V Mariboru je živel od leta 1928 ter delal kot risar pri gradbenih podjetjih. Med leti 1949 in 1962 je bil scenograf v SNG Maribor, kjer je naredil preko 60 opernih, dramskih in baletnih scen. Po upokojitvi se je posvečal zlasti slikarstvu.
JOSIP PRIOL
sadjar in šolnik
(Morje pri Framu, 19. feb. 1889 – Maribor, 21. maj 1969)
Od leta 1919 je bil strokovni učitelj na Vinarski in sadjarski šoli v Mariboru. Po opravljenem strokovnem izpitu leta 1924 je postal profesor sadjarstva (pomologije), leta 1928 pa ravnatelj te šole. Leta 1946 je bil imenovan za ravnatelja novoustanovljenega slovenskega Sadjarskega inštituta v Mariboru. Bil je vodilni slovenski pomolog, ki je proučeval sadne vrste in bolezni, gnojenje, sortiranje in skladiščenje ter razvoj novih sadnih sort. Prirejal je tečaje za učitelje ljudskih šol, kmečke gospodarje in gospodinje. Sodeloval je na številnih sadjarskih razstavah in kongresih, kjer je poročal o svojih bioloških poskusih s sadnim drevjem. Vzgojil je več sort jablan, med njimi leta 1967 priznani priolov delišes. Objavil več kot 250 strokovnih prispevkov ter vrsto samostojnih publikacij in učbenikov.
BOGO TEPLÝ
slavist in zgodovinar
(Velika Loka pri Trebnjem, 10. jan. 1900 – Maribor, 13. jul. 1979)
Poučeval je na klasični gimnaziji v Mariboru (1928-1941, 1946-1950). Med leti 1950 in 1963 je bil ravnatelj Pokrajinskega muzeja v Mariboru, kjer je nadaljeval delo Franja Baša. Po upokojitvi je bil 16 let honorarni sodelavec Univerzitetne knjižnice Maribor, kjer je ustvaril bogato in dragoceno dokumentacijo o dogajanju v Mariboru (katalog Marburger Zeitung), na podlagi katere še danes nastajajo mnoge znanstvene razprave.
Pisal je razprave o socialni umetnosti ter politični in kulturni zgodovini slovenske Štajerske. Prevajal je strokovna in leposlovna dela. Zavzemal se je za razvoj mariborske galerijske dejavnosti ter za ustanovitev Umetnostne galerije in spomeniškovarstvenega zavoda v Mariboru.
Leta 1971 je prejel Valvazorjevo nagrado za prispevek na področju muzejstva ter gospodarske, politične in splošne zgodovine. Leta 1980 je posmrtno prejel Trubarjevo plaketo za popularizacijo knjige, z obrazložitvijo, da je kot organizator kulturnega življenja v predvojni zvezi Svobod spodbujal in pospeševal bralno kulturo med delavci.
PAVEL TURNER
mecen, publicist in vzgojitelj
(Planica nad Framom, 21. jan. 1842 – Maribor, 25. sep. 1924)
Kot gimnazijec je pripadal aktivnemu krogu Slovanske čitalnice, prvega slovenskega narodnostnega društva v Mariboru. Po promociji doktorata v Strasbourgu leta 1873 je služboval kot domači učitelj v Budimpešti, na Dunaju in v Angliji, kjer se je seznanil z mnogimi pisatelji in državniki. Veljal je za enega najbolj izobraženih Slovencev tistega časa.
Leta 1903 se je vrnil v Maribor, kjer so se na njegovem posestvu pod Kalvarijo zbirali intelektualci. Bil je mecen številnim slovenskim dijakom, študentom in umetnikom. Leta 1924 je svoje premoženje zapustil za štipendije tedaj ustanovljeni ljubljanski univerzi (Turnerjeva štipendija), bogato knjižnico pa Zgodovinskemu društvu Maribor.